Blog

Patibara – Piramid Peak (7140 m)

16. november 2007 ob 18:37

8. novembra se nas je šest alpinistov vrnilo iz Nepala. Zdravnik Damijan Meško je prispel dva dni za nami, vodja Tone Škarja pa je zaradi obveznosti ostal v Katmanduju in okolici še nadaljna dva tedna.

Damijan Meško in Tone Škarja pri pogovoru

Z odprave smo se vrnili pred predvidenim povratkom in kljub temu, da se nismo lotili glavnega cilja – Kangbačen (7902 m), je bila odprava precej uspešna. Za nove cilje smo se odločili, ker z jaki in nosači ni bil možen dostop do baznega tabora na vedno bolj razbitem ledeniku Ramgtang, pod severno steno Kangbačna.

Voznja iz Katmanduja v Taplejung

Zaradi tega smo se, po dveh dneh neprijetne vožnje z avtobusom iz Katmanduja do Taplejunga in enajstih dneh dostopnega marša, utaborili na planini Pangpema (5100 m) in si na novem izhodišču tudi poiskali nove izzive.

Nosaci med dostopom do baze

Vzponi drugih udeležencev odprave (Tine Cuder, Matej Kladnik, Aleš Koželj in Mitja Šorn) bodo objavljeni na drugih internetnih straneh in revijah, tako da bom na tem mestu predstavil samo aktivnosti naveze: Boris Lorenčič – Lori (Mello’s) in Miha Valič (Policija).

Pokrajina v blizini vasi Kangbacen

Prve dni v bazi smo imeli precej spremenljivo vreme, ki sva jih izkoristila za prvo aklimatizacijo. Povzpela sva se na Pangpema peak (6068 m) in prespala na približno 6000 metrih. To je precej pogosto obiskan vrh brez tehničnih težav, večina hoje poteka po neprijetnem šodru, samo zadnjih petdeset višinskih metrov je potrebno preplezati po prijetnem mešanem terenu (sneg in skala).

Sneg na Pangpemi - severni bazi za Kančendzengo, v ozadju Pangpema Peak

Po enem dnevu počitka sva se odpravila na drugo aklimatizacijo. Izbrala sva si 6630 m visok vrh v jugozahodnem grebenu Patibare, ki glede na razpoložljive podatke še ni bil osvojen. V naslednjih treh dneh, kolikor sva potrebovala, da sva se vrnila v bazo, nama je postalo jasno, zakaj se na ta vrh ni odpravil še nihče. Izredno nadležna in dolga hoja po razsuti moreni, vzpon po meliščnatih pobočjih, nepredelan sneg in težki nahrbniki so nama krepko zagrenili aklimatizacijo. Zaradi popoldanske megle si z vrha žal nisva mogla ogledati poteka najine predvidene smeri v jugozahodni steni Patibare.

Kota 6630 v jugozahodnem grebenu Patibare

V prijetni oskrbi baze sva uživala nekaj dni in medtem se je vreme tudi dokončno uredilo. S pomočjo enega od Šerp sva se odpravila v krnico pod JZ steno Patibare. Ponovno sva preklinjala neskončne dostope in ogabno hojo po premikajočih kamnih. Naslednji dan sva se sama povzpela na ledeniški plato pod steno, si dobro ogledala potek smeri in prespala na višini približno 5900 metrov.

Boris Lorencic - Lori med dostopom do stene, v ozadju Drohmo

Ker pred nama v tej steni ni plezal še nihče, sva si lahko izbrala najbolj logično linijo, ki ni obetala velikih tehničnih težav. Prvi dan v steni sva preplezala devetsto metrov pobočja s konstantno naklonino od 50 do 60 stopinj. Prespala sva pod skalno stopnjo na približno 6900 metrih, kjer sva imela kar precej težav, da sva izkopala dovolj prostora za šotor.

V jugozahodni steni Patibare - Piramid Peak

V jugozahodni steni Patibare - Piramid Peak

Po slabo prespani noči sva v jutranjem hladu preplezala skalni skok (IV, 20 m), kateremu je sledil zoprn odsek nepredelanega snega in se po lažjem svetu povzpela na vrh Patibare. Odprl se nama je veličasten razgled na masiv Kančendzenge, Sikim, tibetansko planoto in oddaljeni Everest. S tem sva opravila prvi vzpon na ta vrh iz Nepala.

Miha Valic in Boris Lorencic - Lori na vrhu Patibare - Piramid peak

Nisva se zadržala predolgo, saj naju je čakal še sestop po smeri, ki je bil (predvsem v spodnjem delu) precej napet zaradi odjužnenega snega na ledeni podlagi in občasnih izstrelkov, ki jih je pošiljal zgornji del stene. V zadnjih vzihljajih dneva sva na prijetnem prostorčku v krnici pod steno postavila šotor in ob skoraj polni luni še dolgo premlevala dogodke dneva.

Nova smer v jugozahodni steni Patibare - Piramid peak

Povratek v bazo, ki sta nama ga olajšala dva nosača, je bil vse prej kot prijeten. Čutila sva utrujenost zadnjih dni in vsaka hoja v klanec se je sprevrgla v borbo. Zato pa je bil toliko lepši občutek, ko sva se po petih dneh vsedla za mizo v jedilnici in začela nadomeščati izgubljeno energijo.

Vecer v jedilnici

Za še kakšen vzpon ali poiskus v Kangbačnu je primanjkovalo volje, motivacije, časa in tudi logistično bi bila stvar težko izvedljiva. Zaradi tega smo po dveh dneh pospravili šotore in se odpravili na dolgo pot proti domu.

Pangpema in Wedge peak

7 komentarjev

  1. fouš :)

    Komentar avtorja Saš — 16. november 2007 @ 19:00

  2. Zelo lepe fotke!

    Komentar avtorja Blaž — 17. november 2007 @ 7:05

  3. Se strinjam, poleg zapisa so tudi ODLIČNE fotke!

    Komentar avtorja Mare — 19. november 2007 @ 17:34

  4. Čestitke celotni ekipi odprave za vse uspehe na odpravi. Bravo fantje.

    Komentar avtorja Rok — 20. november 2007 @ 8:27

  5. Zakaj si zamenjal prvo fotko?

    Komentar avtorja Črt — 21. november 2007 @ 11:30

  6. Vsakič ostanem brez besed. Čisto drugačen svet – všeč mi je! Hvala, ker trenutke deliš z nami.

    Paula

    Komentar avtorja Paula — 27. november 2007 @ 14:25

  7. Nice to see you again.
    Remember, the woman on Base Camp who was ill.

    josje

    give my regards to Demijan please.
    .

    Komentar avtorja josje — 16. september 2008 @ 18:48

Oprostite, obrazec za komentarje je trenutno zaprt.

Kategorije:

Arhiv:

RSS Viri: