Blog

Kavkaz, Rusija

1. avgust 2007 ob 10:05

Ob 30 letnici Alpinističnega odseka Rašica se nas je 13 članov odseka odpravilo v Kavkaz, da obeležimo to okroglo obletnico. Pet dogodivščin željnih članov in nič hudega sluteča Uka se je odpravilo na dolgo pot s kombijem, ostalih osem pa z letalom. Celotno popotovanje je trajalo en mesec.

Severno rebro Shkhare, Kavkaz, Rusija

Po razburljivi štiridnevni vožnji do Nalchika (Slovenija, Hrvaška, Srbija, Bolgarija, Romunija, Moldavija, Transistria, Ukrajina, Rusija) polni lukenj na cesti in podkupljivih policistov, smo se predali v oskrbo agencije. Najprej smo se podali v področje Bezengi, ki je nekakšen učni in vadbeni center za ruske alpiniste. Ureditev je socialistična, cene ugodne in baza lepo urejena.

Uka v šotoru, Avstrijski bivak, Bezengi, Kavkaz, Rusija

Za aklimatizacijo smo se (Alenka, Nina, Blaž) najprej odpravili do Avstrijskega bivaka (3250 m) in se naslednji dan povzpeli na kup kamenja, oziroma Pik Semionov (4050 m). Na poti nas je spremljala tudi Ukica, ki je na ostrem granitnem šodru precej trpela. Naslednji dan smo se povzpeli na Baskhan-Auz (4470 m) in s tem zaključili aklimatizacijo.

Blaž pod vrhom Shkhare (5203 m), Bezengi, Kavkaz

Vrnili smo se v bazo in prečakali obdobje slabega vremena. Ravno, ko nam je poležavanje začelo že pošteno presedati, se je vreme izboljšalo in lahko smo se zopet odpravili v hribe. Z Blažem sva se odločila za Severno rebro Shkhare in morda za nadaljevanje v prečenje celotnega grebena Bezengi.

Blaž, slovenski Borat

Ko sva vstala ob dveh in se pripravljala za odhod, se je Blaž polil z vrelo juho po roki. Takoj se mu je olupila koža in najini visokoleteči načrti so splavali po vodi. Sklenila sva, da počakava do jutra in se potem odločiva kako in kaj. Tekom dneva, ko sva opazovala Jerija, PJ in Žigata v normalki na Shkharo, so se bolečini v Blaževi roki počasi umirile. Ostalih osem odpravarjev se je ta dan povzpelo na Lyaver (4300 m), žal pa jim ni uspelo doseči zaželjenega vrha Gestole (4800 m).

Posledice vrele juhe v premajhnem šotoru

Naslednje jutro sva ponovno vstala ob popolnoma nečloveški uri in se končno lotila smeri. Napredovala sva presenetljivo hitro, težave so bile k sreči manjše od pričakovanih (varovala sva se samo 7 raztežajev) in po dobrih 12 urah sva stala na vrhu Shkhare (5203 m).

V Severnem grebenu Shkhare, Bezengi, Kavkaz, Rusija

Čakal naju je še sestop do udobenega bivaka na snežnem platoju s čudovitimi večernimi barvami. Naslednji dan pa v dolino in nazaj do baze, kjer me je Uka že nestrpno pričakovala.

Romantičen večer v šotoru na sestopu iz Shkhare, Bezengi, Kavkaz, Rusija

Po dnevu počitka smo se premaknili do vasice Terskol pod Elbrusom. Tukaj so cene precej višje in tudi “turizem” je precej bolj v razmahu. Do 3800 m smo se pripeljali z vzpenjačo, ki ima že skoraj zgodovinsko vrednost in tam prespali v lepo urejenih kontejnerjih. Naslednje jutro pa prizor, ki bolj spominja na fronto, kot na gorniško doživetje. Med množice ljudi, ki so se v temi vzpenjali proti najvišjem delu kvazi Evrope, so se pomešali ratraki (ki te za precejšno vsoto lahko zapeljejo do višine 4600 m). Vrh Elbrusa (5642 m) smo pa le osvojili in sicer vseh 13, tudi Ukica, ki je s tem postavila pasji rašiški in verjetno tudi slovenski višinski rekord.

Uka na vrhu Elbrusa (5642 m), Kavkaz, Rusija

2 komentarjev

  1. Miha, a mas Uko na eritropoetinu? Bravo Uka, zlatkoti so zakon!

    Komentar avtorja čedo — 28. avgust 2007 @ 16:59

  2. Tale Uka je res carka!! Pa sm mislla, d je naša pasica odštekana:)))…
    Sem pa na vaši strani dobila res dobro idejo za diplomsko nalogo:) …Men bi bla bližja “Flora semenk in praprotnic severne stene Storžiča” :))
    Biologi smo povsod:)))!
    Srečno!

    Komentar avtorja Monika — 10. september 2008 @ 6:36

Oprostite, obrazec za komentarje je trenutno zaprt.

Kategorije:

Arhiv:

RSS Viri: