Kavkaz, Rusija
1. avgust 2007 ob 10:05
Ob 30 letnici AlpinistiÄnega odseka RaÅ¡ica se nas je 13 Älanov odseka odpravilo v Kavkaz, da obeležimo to okroglo obletnico. Pet dogodivÅ¡Äin željnih Älanov in niÄ hudega sluteÄa Uka se je odpravilo na dolgo pot s kombijem, ostalih osem pa z letalom. Celotno popotovanje je trajalo en mesec.
Po razburljivi Å¡tiridnevni vožnji do Nalchika (Slovenija, HrvaÅ¡ka, Srbija, Bolgarija, Romunija, Moldavija, Transistria, Ukrajina, Rusija) polni lukenj na cesti in podkupljivih policistov, smo se predali v oskrbo agencije. Najprej smo se podali v podroÄje Bezengi, ki je nekakÅ¡en uÄni in vadbeni center za ruske alpiniste. Ureditev je socialistiÄna, cene ugodne in baza lepo urejena.
Za aklimatizacijo smo se (Alenka, Nina, Blaž) najprej odpravili do Avstrijskega bivaka (3250 m) in se naslednji dan povzpeli na kup kamenja, oziroma Pik Semionov (4050 m). Na poti nas je spremljala tudi Ukica, ki je na ostrem granitnem Å¡odru precej trpela. Naslednji dan smo se povzpeli na Baskhan-Auz (4470 m) in s tem zakljuÄili aklimatizacijo.
Vrnili smo se v bazo in preÄakali obdobje slabega vremena. Ravno, ko nam je poležavanje zaÄelo že poÅ¡teno presedati, se je vreme izboljÅ¡alo in lahko smo se zopet odpravili v hribe. Z Blažem sva se odloÄila za Severno rebro Shkhare in morda za nadaljevanje v preÄenje celotnega grebena Bezengi.
Ko sva vstala ob dveh in se pripravljala za odhod, se je Blaž polil z vrelo juho po roki. Takoj se mu je olupila koža in najini visokoleteÄi naÄrti so splavali po vodi. Sklenila sva, da poÄakava do jutra in se potem odloÄiva kako in kaj. Tekom dneva, ko sva opazovala Jerija, PJ in Žigata v normalki na Shkharo, so se boleÄini v Blaževi roki poÄasi umirile. Ostalih osem odpravarjev se je ta dan povzpelo na Lyaver (4300 m), žal pa jim ni uspelo doseÄi zaželjenega vrha Gestole (4800 m).
Naslednje jutro sva ponovno vstala ob popolnoma neÄloveÅ¡ki uri in se konÄno lotila smeri. Napredovala sva presenetljivo hitro, težave so bile k sreÄi manjÅ¡e od priÄakovanih (varovala sva se samo 7 raztežajev) in po dobrih 12 urah sva stala na vrhu Shkhare (5203 m).
ÄŒakal naju je Å¡e sestop do udobenega bivaka na snežnem platoju s Äudovitimi veÄernimi barvami. Naslednji dan pa v dolino in nazaj do baze, kjer me je Uka že nestrpno priÄakovala.
Po dnevu poÄitka smo se premaknili do vasice Terskol pod Elbrusom. Tukaj so cene precej viÅ¡je in tudi “turizem” je precej bolj v razmahu. Do 3800 m smo se pripeljali z vzpenjaÄo, ki ima že skoraj zgodovinsko vrednost in tam prespali v lepo urejenih kontejnerjih. Naslednje jutro pa prizor, ki bolj spominja na fronto, kot na gorniÅ¡ko doživetje. Med množice ljudi, ki so se v temi vzpenjali proti najviÅ¡jem delu kvazi Evrope, so se pomeÅ¡ali ratraki (ki te za precejÅ¡no vsoto lahko zapeljejo do viÅ¡ine 4600 m). Vrh Elbrusa (5642 m) smo pa le osvojili in sicer vseh 13, tudi Ukica, ki je s tem postavila pasji raÅ¡iÅ¡ki in verjetno tudi slovenski viÅ¡inski rekord.
Miha, a mas Uko na eritropoetinu? Bravo Uka, zlatkoti so zakon!
Komentar avtorja Äedo — 28. avgust 2007 @ 16:59
Tale Uka je res carka!! Pa sm mislla, d je naÅ¡a pasica odÅ¡tekana:)))…
Sem pa na vaÅ¡i strani dobila res dobro idejo za diplomsko nalogo:) …Men bi bla bližja “Flora semenk in praprotnic severne stene StoržiÄa” :))
Biologi smo povsod:)))!
SreÄno!
Komentar avtorja Monika — 10. september 2008 @ 6:36