Blog

V ponedeljek sva se s Klemnom Gričarjem dobila v Chamonixu in dostopila do koče Couvercle. Za torek je bila dokaj dobra napoved in v planu sva imela prečenje od Aiguille Jardin do Aiguille Verte. Na dostopu so naju ujele prve snežinke in ko sva pričakala dan pod Whymperjevim koluarjem, je močno snežilo.

Za tako dolgo turo potrebuješ stabilno vreme, zato sva se odločila za povratek. Seveda so se kmalu za tem, ko sva odsmučala proti dolini, megle razkadile in sonce je podžigalo dvome o pravilnosti najine odločitve.

Vreme je že cel teden nestabilno in vremenske napovedi so v stilu: zmerno do pretežno…, z nekoliko…, v popoldanskem času so možne tudi…, razmeroma… Tako je dejansko stanje bolj odvisno od sreče in se spreminja zelo lokalno.

V sredo (28. 3.) sva le ujela izredno lep dan in odkljukala Mont Maudit. S prvo žičnico sva se odpeljala na Aiguille du Midi, se spustila na plato in preko pobočja Mont Blanc du Tacula, sedla Maudit in severnega pobočja preplezala na Mont Maudit.

Globok sneg na strmih pobočjih ter nepregledne in presenetljivo odprte ledeniške razpoke so začinile turo, ki poleti spada med lažje. K sreči je večino težkega dela (gaženje in iskanje prehodov) opravil Klemen, saj sem jaz še krepko, predvsem psihično, načet od vikenda na Weisshornu.

Sestop je bil prijetnejši, saj sva večino lahko odsmučala, za zaključek pa še uprizorila dirko (manj kot pol ure) skozi Valee Blanche in Meer de Glace, ko sva lovila zadnji vlakec iz Montenversa.