Za vsakim soncem pride dež, oziroma, v konkretnem primeru, veliko snega. Po res čudovitem vremenu prejšni teden, so se nad Švico zgrnili temni oblaki, ki onemogočajo sproščeno pohajanje po gorah. Vseeno sva z Matevžem Kramerjem ujela par ur lepega vremena in se povzpela na Bishorn.
Verjetno najbolj poznana in zaželjena gora na svetu. Navdušuje s pravilno obliko in atraktivno lego nad Zermattom. Poleti se na grebenu Hornli kar tare vodniških navez, pozimi pa je gora precej bolj samotna.
Vremenska napoved je bila zelo dobra in tudi snežne razmere so se uredile, tako da sva se z Miho Lamprehtom lahko lotila odmaknjenih vrhov severno nad Zermattom. V nedeljo (18.2.) sva dostopila do koče Schönbiel s fantastičnim razgledom na severno steno Matterhorna, ki se je sicer še skrival v oblakih.
Ker je v zadnjem tednu po celih Alpah nasulo kar precej snega, se je nevarnost plazov povsod dvignila na 3 stopnjo ali več. Še najmanj snega je zapadlo na na vzhodnem delu Alp, zato sem nekoliko spremenil načrte in se odpeljal več kot 400 kilometrov daleč do italijanskega mesta Sondrio, oziroma Franscie – južnega izhodišča za Bernino.
Po manjši krizi, ko je zgledalo, da bo cel teden slab, se me je vreme le usmililo in mi naklonilo en lep dan. Ker trenutno nimam soplezalca in ker se grejo lokalci raje drytooling, sem se kar sam odpravil na Aletschhorn.
V zadnjem tednu se je zgodilo toliko stvari, da sploh ne vem kje začeti. Od nočnega tekanja po Chamonixu in posredovanja pri nočnem helikopterskem reševanju, pokvarjenega kombija in oderuških švicarskih mehanikov, nesramno dragega vlakca na Jungfraujoch, popolnih sončnih dni na ledenikih, do dvodnevne živčne vojne z meglenim vremenom.
