Blog

Od Mihata se bomo poslovili v sredo ob 16. uri v na pokopališču v Dolskem pri Ljubljani.

Žal moramo sporočiti žalostno vest. Na Cho Oyu se je zgodila tragična nesreča v kateri je bil udeležen naš prijatelj Miha.

Miha, počivaj v miru. Vedno boš ostal z nami.

Tvoji prijatelji

Danes sva Tone in Miha osvojila vrh Cho Oya. Tomaž je obrnil med T1 in T2, zaradi vetra in osebnih razlogov. Začela sva iz T3, to noč bova spala na T2, jutri pa greva v dolino.

Danes vsi trije spimo v T2 na 7100m. Nekoliko piha in sneži, kar neprijetno v majhnem šotoru. Jutri sestop v bazo. S tem je aklimatizacija zaključena. Sledi počitek in čakanje na vreme.

Lep pozdrav vsem,
Miha

Že tretji dan čepimo v bazi. Danes ponoči je veter polomil večino šotorov na T1, menda tudi našega. Na hrib gremo, ko se vreme izboljša in veter umiri.

Dva dni nazaj smo postavili šotor na enki (6400 m). Danes vsi trije spimo na enki, jutri dopoldne čim višje proti dvojki, če bo vreme dalo, in nazaj v bazo. Sneži.

Malo zadihani in omotični smo v neprijetnem sneženju postavili bazo na 5650-m. Sedaj sledi kakšen dan počitka, potem pa zacnemo z delom na gori . Upamo na lepo vreme.

Po dolgih zapletih in živcni vojni z azijsko birokracijo, smo vendarle dobili vizo za Tibet in tako s skoraj enotedensko zamudo odhajamo proti Cho Oyu. Upam, da nam en teden čepenja v Katmanduju ni pobral preveč kondicije in volje.

Do baznega tabora (5700 m) bomo potovali počasi (predvidoma deset dni) in se postopno aklimatizirali. V bazi, kjer je bilo v dobrih sezonah tudi do 400 ljudi, letos ne pričakujemo gneče, saj je po nam dostopnih informacijah dobilo dovoljenje in vizo zelo malo plezalcev. Večina večjih odprav se je namreč že pred časom odločila za Manaslu, ravno zaradi negotovosti glede Kitajske odločitve o odprtju oziroma zaprtju Tibeta.

V letošnjem, vremensko razburkanem poletju sva z Martino (Čufar) le dočakala dan, ko sva imela oba čas in ni bilo napovedanih popoldanskih neviht. Tako sva se v torek, 29. julija, lotila cilja, ki sva si ga oba želela že kar nekaj časa.

Preberi celotno objavo

V nedeljo, 1. junija sva s Tomažem Jakofčičem preplezala novo smer v skrajnem levem delu Rušice in jo poimenovala Levi pas. Smer vstopi kakšnih 30 metrov levo od Črnega kamina in poteka po ploščah in razčlembah vzporedno z njim.

Smer je nekoliko resnejša kot Živela klasika, prav tako so tudi zanjo značilni zanimivi prehodi v precej kompaktni skali. Najtežji raztežaj sva preplezala tehnično in ga šele kasneje prosto ponovila. V smeri sta ostala dva klina na ključnem mestu v najtežjem raztežaju, tako da je omogočen vzpon na pogled.

Smer je dobila ime po istoimenski pesmi Levi pas ansambla Slon in sadež, ter je posvečena vsem mopedistom, ki se novemu Zakonu navkljub borijo na cestah.